Ena najtežjih nalog za kateregakoli človeka je pogledati v lastni notranji svet.
Iz njega prežijo vsi naši strahovi in skrbi.
Mnogi se spopadamo s težavami kot so:
anksioznost, depresija, težave v odnosih, vsiljive negativne misli, perfekcionizem, neobvladljiva poplava čustev, nezmožnost zavestno izkusiti čustva, občutek, da nikamor ne pripadamo, nezaupanje v soljudi, prehranske težave, različne odvisnosti, samodestruktivnost,...
Ni čudno, da bežimo pred temi občutki;
lahko so tako siloviti, da se v njih popolnoma izgubimo.
Še posebej srhljiv zna biti notranji svet za tiste,
ki so v preteklosti doživeli enega ali več travmatskih dogodkov,
pa niso imeli podpore, da bi travmo predelali.
Posledice travmatizacije se kažejo skozi miselne, vedenjske, čustvene in telesne prilagoditve,
ki smo jih nezavedno razvili, da bi preživeli, zdaj pa nas obremenjujejo in nam celo škodijo.
Vabim vas na pot spoznavanja vašega notranjega sveta v varnem zavetju svetovanja.
Skupaj bomo lažje odškrnili zaveso teme ter z brezpogojnim sprejemanjem, sočutjem in radovednostjo razsvetlili še tako temne kotičke v nas.
Travma lahko v nas pusti posledice, ki jih je kasneje težko povezati s konkretnimi dogodki. Žrtve travme, ki te niso predelale, imajo lahko na videz nelogične težave, za katere ni razloga v sedanjosti. To so lahko ekstremni telesni občutki, kronično pričakovanje nevarnosti, impulzivnost, neželeno gibanje, čustveni ali vizualni flashbacki, nenavadna drža telesa,…
O travmi informiran pristop pomeni, da kot svetovalka razumem in znam videti, katere težave so lahko posledica travme. S pomočjo metode TIST (Trauma Informed Stabilization Treatment) pomagam klientom razumeti njihove obrambne mehanizme, da bi lahko prevzeli nad njimi kontrolo in razrešili težave, ki jih pestijo. Travma je del preteklosti, mi pa želimo živeti v sedanjosti, zato v svetovanju ne podoživljamo travme, temveč raziskujemo, kako vpliva na sedanjost.
V svetovanju se posvečamo:
Klient v svetovanju pridobi bolj objektivno sliko sebe in svojih težav ter bolj funkcionalen odnos do samega sebe. To mu/ji omogoči, da začne aktivno vplivati na delovanje svojega notranjega sveta in prevzame krmilo svojega življenja.
Moje ime je Siena Krušič, sem magistrica psihosocialnega svetovanja in pretežno delam online svetovanja po o travmi informiranem pristopu.
Prihajam iz Slovenije, živim pa v Osijeku, na vzhodnem robu Hrvaške.
Prvi dve desetletji poklicnega življenja sem bila aktivna televizijska in filmska režiserka, vendar sem čutila, da mi nekaj manjka.
Tako sem se sredi tridesetih let odločila za spremembo poklica in končno našla tisto pravo zame. Začela sem s coachingi in dobro desetletje sodelovala z ameriško šolo Cimba Italy. V procesu sem ugotovila, da je coaching za precej klientov preveč površinski, zato sem se odločila iti globlje.
Pridobila sem magisterij iz psihosocialne pomoči, znanje pa še naprej nabiram na različnih izobraževanjih pri svetovno poznanih strokovnjakih.
Radovednost in sočutje sta me pripeljala na področje celjenja posledic psihične travme. To je izjemno občutljivo področje, za katerega je potrebnega veliko znanja, brezpogojnega sprejemanja in sočutja.
Želela sem se učiti od največjih na tem področju.
Bessel van der Kolk, trenutno največji svetovni strokovnjak za travmo, me je navdušil s svojo strastjo, pronicljivostjo in izjemnim znanjem, zato sem pri njem opravila kar nekaj izobraževanj. Za modaliteto, v kateri delam, pa sem si izbrala TIST (Trauma Informed Stabilization Treatment), ki ga je ustvarila genialna Janina Fisher.
Več o mojih referencah spodaj.
S klienti iz Evrope in severne Amerike delam v treh jezikih (slovenščini, hrvaščini in angleščini). Svetovanja potekajo večinoma preko spleta, kar morda ni primerno za vse, je pa po mojih izkušnjah ravno tako učinkovito. Omogoča mi tudi, da imam dostopne cene in jih prilagajam glede na zmožnost klienta.
Zavedam se, da ima vsak od nas drugačno zgodbo in deluje po lastnih vzgibih; četudi so naše težave lahko podobne, je proces "celjenja" drugačen, edinstven za vsakega od nas. Tako s klienti razvijam odnose, ki ustrezajo njim, proces svetovanja pa prilagajam vsakemu posamezniku posebej.
Verjamem v oseben pristop, v katerem smo s klienti "sodelavci" v procesu. Skupaj raziskujemo, preživljamo težke trenutke, se smejemo in veselimo uspehov. In ja, vedno sem na strani mojih klientov, saj vem, da le brezpogojno sprejemanje, sočutje in razumevanje lahko zacelijo najgloblje rane.
(AGRFT, Ljubljana) - v poklicu nisem več aktivna
(FUDŠ, Nova Gorica)
Že petnajst let delam s klienti individualno, vodim podporne in svetovalne skupine, pa tudi delavnice za manjše in večje skupine.
Izkušnje imam z delom preko spleta in v živo, samostojno in v timu,
v slovenščini, hrvaščini in angleščini.
Pri Sieni sem na svetovanju od leta 2019, ko sem imela veliko težav in sva se pogovarjali dvakrat na mesec, vendar se je to število sedaj zaradi mojega napredka bistveno zmanjšalo in sedaj se dobiva nekajkrat na leto. Ob svetovanju sem se vedno bolje počutila, pridobila potrebno samozavest in zmanjšala anksioznost. Pred 4 leti si nisem mogla niti predstavljati, kako zelo bom napredovala in da bom lahko nekatere stvari spremenila in sprejela, za kar sem zelo hvaležna Sieninim nasvetom. Predvsem pa sem hvaležna za to, da me je naučila povezovati se s svojim telesom in umom ter tako vplivati na svoje misli, kar mi je pomagalo v vsakodnevnih stresnih situacijah. Tehnike, ki sem se jih naučila od nje, so mi pomagale spremeniti samopodobo, naučile pa so me tudi, kako se soočiti z neželenimi situacijami in občutki.
Težko slišim in razumem nekatere dele sebe, ki mi povzročajo težave v vsakdanjem življenju. Siena mi je dala prostor, v katerem se počutim varnega, da lahko raziskujem svoj notranji svet in ta spoznanja uporabljam v vsakdanjem življenju
Hvala Sieni za vsa znanja, veščine in tehnike. Svetovanje mi je dejansko spremenilo življenje. Še vedno se spreminja. Zavedam sem, da sem vložila v svoje delo ogromno truda, energije in ljubezni do sebe. Pri tem mi je z razumevanjem, empatijo in spodbudnimi besedami pomagala prav ona, Siena ki sem ji neizmerno hvaležna. Spoznala sem, da zmorem veliko več in da nimam tako malo vpliva na svoje življenje kot sem sprva mislila. Naučila me je prepoznati različne dele sebe, jih sprejemati in pri tem biti nežna do sebe.
Pričela sem spoznavati čustva. Prej se tega nikakor nisem zavedala. Če sem bila vprašana kako se počutim, je bil moj odgovor preprost: »Super, hvala pa ti?« ali pa če sem bila vprašana po občutkih, je bil odgovor le v reakciji. Enostavno sem odšla iz meni »nevarnega okolja« in se umaknila v svoj svet.
Tako sem prišla tako daleč, da čustva sploh niso več obstajala (no vsaj ne poimensko ali zaznavno). Lahko rečem, da sem občutila nemir ali pa odpor. Nisem pa znala osvestiti ali je to jeza, žalost, razočaranje. Vse to je pripeljalo tako daleč, da se mi je tokom let in doživetih travm, telo zakrčilo. Postalo je kot bi ga vlil v mavec, enako je bilo s čustvovanjem.
Splet vsega je pripeljal do neznosnih bolečin, razpršenih po vsem telesu. Seveda sem z znanjem »odrivanja občutenja« odrinila tudi to. Vendar vsak sod je enkrat poln. In tako se je moje telo zrušilo, razbilo kot steklo za 1000 koščkov. Nemoč, ki sem jo občutila takrat, je privedla v še hujše psihofizično stanje. Padel mi je um.
Ob meni hudi izgubi mi je nasproti prišla Siena. Začeli sva počasi in predvsem spoznavali, kaj občutim, in se učili poimenovati čustva, jih zaznavati, kje se odražajo v telesu... Brez nalog in navodil, kako naj to počnem.
Težko opišem, nisem vešča opisovanja, pa vendar sedaj razumem, zakaj so določene težave nastale, kako so se nalagale in kaj pomeni čustvo jeza, sreča,... Prvo, ki sem ga poimenovala, pa je bilo olajšanje. In to še vedno prevladuje v mojem izrazoslovju ter v meni.
Olajšanje, da sedaj vem in razumem, zakaj se moje telo odziva kot se.
In to je to... Olajšanje.
Razumevanje posledic, ki jih na nas pusti travmatska izkušnja, je v zadnjih desetletjih izjemno napredovalo.
Najpomembnejši svetovni raziskovalci travme prihajajo do prelomnih odkritij, dokazanih z nevroznanstvenimi raziskavami in praktično potrjenih skozi zdravljenje tistih, ki so jih travmatske izkušnje prizadele. Zdaj vemo, da se travma zapiše v telo, da spremeni delovanje naših možganov in našega živčnega sistema, zato celjenje posledic zahteva več kot zgolj pogovorno terapijo ali svetovanje.
Enkratni ali ponavljajoči se travmatski dogodki, ko sta resno ogrožena naša varnost ali celo naše življenje, v nas pustijo globoke posledice.
Nekatere spomine na travmatske dogodke nosimo v zavesti, nekatere pa smo potlačili, ker so preveč skrajni ali pa so se zgodili, ko smo bili zelo mladi, lahko celo pred našim rojstvom. Še posebej hude težave z duševnim zdravjem lahko povzročijo ponavljajoči se dogodki pred katerimi ne moremo zbežati. Travma se v nas zapiše tako globoko, da jo ob raznih sprožilcih nenehno podoživljamo.
Pomembno je vedeti, da ni vse, ob čemer smo čustveno prizadeti, travmatska izkušnja.
Psihološko travmo opredeljuje, kako posameznik doživi dogodek ali dogodke, v katerih je ogroženo njegovo življenje, telesna nedotakljivost ali njegov razum, in ki jih ne zmore čustveno predelati, integrirati. Pri tem igra veliko vlogo posameznikova ranljivost, zato imajo travmatske izkušnje v otroških letih še posebej velik vpliv.
V kolikor vas travma zanima bolj poglobljeno: med najpomembnejšimi svetovnimi raziskovalci travme so Judith Herman, Bessel van der Kolk, Pat Ogden, Richard Schwartz. Peter Levine, Stephen Porges, Janina Fisher, Ruth Lanius,... Bolj poljudno znanje predstavlja Gabor Mate, ki združuje v svoje delo raziskave drugih in jih predstavlja na bralcu prijazen način.
Priporočamo branje njihovih knjig ter člankov in ogled mnogih izobraževalnih videoposnetkov na brezplačnih platformah.
Razvoj psihične travme je odvisen od vsakega posameznika in njegove ali njene ranljivosti. Grobo pa lahko "povzročitelje" travme delimo na dve skupini: na enkratne dogodke in pa na večkratno oziroma dolgotrajno izpostavljenost travmatičnim dogodkom.
Spodaj našteti so najbolj pogosti enkratni dogodki, ki lahko povzročijo travmo. To so tisti, v katerih je ogrožena naša varnost ali življenje, in na katerega nimamo vpliva, na primer:
Izjemno hude pa so lahko posledice dolgotrajne izpostavljeni travmatičnim dogodkom na katere nimamo vpliva.
V otroštvu imajo lahko še posebej travmatičen vpliv dogodki znotraj družine, ko otrok pri staršu ali skrbniku, ki zanj predstavlja edini mogoči vir varnosti, te ne dobi:
V odraslosti imajo tako enkratni kot ponavljajoči se travmatski dogodki večji vpliv na tiste, ki v otroštvu niso razvili varne navezanosti s starši, saj so zato bolj ranljivi. Tako se težja psihološka travma lahko razvije ne glede na starost, na primer:
V zadnjem obdobju je veliko govora tudi o transgeneracijski travmi, kjer se posledice travmatskih izkušenj prenašajo iz roda v rod. To pomeni, da travmatizirani starši prenesejo posledice lastne travmatiziranosti na otroke, ti potem dalje na svoje otroke,...
Tok transgeneracijske travme lahko prekinemo s poglobljenim delom na sebi in tako poskrbimo, da trpljenja ne prenašamo dalje.
NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE, KI LAHKO SPREMLJAJO TRAVMATIZIRANE OSEBE:
Ob travmatskih dogodkih razvijemo obrambne mehanizme oziroma prilagoditve, ki nam pomagajo preživeti, vendar te s časom izgubijo svojo primarno vlogo in se začnejo kazati kot težave.
KOLIKO NAŠTETIH TEŽAV PREPOZNATE PRI SEBI?
Travmatska izkušnja je lahko del našega zavedanja in se dogodkov dobro spominjamo, lahko pa je skrita globoko v nas. Pogosto se manifestira v obliki telesnega spomina, še posebej, če nas je travmatska izkušnja prizadela v zelo zgodnjem otroštvu (morda celo pred našim rojstvom), ko možgani še niso bili povsem razviti, ali pa so bili dogodki tako ekstremni, da je prišlo do začasne prekinitve med možganskimi centri, odgovornimi za tvorjenje spominov. Zgodnja travma lahko pusti za seboj še posebej strahotne posledice.
Naš organizem se vedno trudi vrniti se v homeostazo, v notranje ravnovesje. V sebi celo nosimo mehanizme, ki so zadolženi za samo-zdravljenje. Če smo zaradi težkih izkušenj hudo psihično poškodovani, so ti mehanizmi lahko oslabljeni ali onemogočeni. Zato ni čudno, da naš organizem v borbi za svoj obstanek razvije najrazličnejše prilagoditve.
Žal nas prav te prilagoditve lahko pripeljejo v težave, saj so to posledice travme, o katerih govorimo. Na srečo zdaj razumemo, da so še tako hude težave nastale kot prilagoditve oziroma obrambni mehanizmi, ki so nam v preteklosti pomagali preživeti in zato vsaj njihov notranji namen vidimo v pozitivni luči.
V procesu celjenja uporabljamo različne tehnike, s katerimi raziskujemo svoje notranje doživljanje, vse od misli in čustev do manj očitnih telesnih občutkov, impulzov in težko opisljivih občutij. Razvijamo sposobnost občutiti in se obenem zavedati občutenega, s čimer prevzemamo več kontrole v svojem notranjem doživljanju, kar je izjemnega pomena v procesu celjenja.
Veliko pozornosti posvečamo razumevanju lastnih obrambnih mehanizmov oziroma prilagoditev, in njihove dragocene naloge v preteklosti. Učimo se razlikovati med stvarno nevarnostjo in sprožilci, ki izvirajo iz preteklih izkušenj; zbližujemo se sami s sabo in počasi razvijamo pozitivnejši odnos do sebe.
Delo je pogosto dolgotrajno in včasih boleče, vendar lahko v naše življenje pripelje radovednost, sočutje do sebe, hvaležnost, samospoštovanje in svetlobo.
Z večino težav se lahko spopademo v svetovanju, vendar pa za nekatere potrebujemo znanje drugih strokovnjakov. Če presodimo, da je klientovo življenje ogroženo ali da bi klient morda potreboval medicinsko, psihiatrično ali psihoterapevtsko zdravljenje, ga ustrezno napotimo.
Bessel van der Kolk, THE BODY KEEPS THE SCORE